Nase Novine, January 16, 1986

              шшжтжтштшшшж¥Шшш шж№£№еш&1№№№~ тштрг;ддг;ет ШВДПГ W w ' " ' v~-- " ' јлХ' - .- - - -- . ... -- v м -,-- .. -- .- ™ ,. . .... , а v,. ...
ШШШ' 'f.' jA'i . , USA 'V, Д in.. t At
TUA"№ 4 t£s- - 5
i Vfl" 'afc .S.JJ „ dtftibk. 'ЛШЛ- - мt--w IT Ji .joStfC&i .i npWfcjiniumftl JAS we . w ,? ZSLfZl,? „ ~W „,-Л- ,- Vt ' 4 l„t, &41 ii „ „„Л F, 1
л J p 'I '4. 'I
f++++#######++++####+##++#####+#++#+
Celovski zvon (lastnica in zaloznica
je Mohorjeva druzba v Celovcu) jc v
zadnji, decembrski stevilki objavil
med drugim tri clanke, ki so jih napisali
dr. Ciril Zebot, torontski skof Alojzij
Ambrozic in Andrej Capudcr. Vsi trije
prispevki premisljajo o istem, in sicer o
narodni spravi, ubrani pa so podobno
kot uvodni verzi v isti reviji natisnjene
pesmi strah in up avtorja Stanislava
Klepa, ki si na primei zeli „za Domo-vin- o
padlim obelisk, pomnik Sloven-ce- v
Zmag in zmot . . ."
Tema ni nova.
i Ciril Zebot je namrec znan po tem,
da je v sedemdesetih letih postavil tezo
o narodni spravi, pri kateri morata obe
strani (porazenci in zmagovalci) pri-zna- ti
svoje napake, se zbogati in si raz-deli- ti
oblast. Andrej Capuder pise prav
tako o sprtih stranch med NOB,
poskusa se s pomocjo moraine obcut-ljivos- ti
in najgloblje cloveske etike
dvigniti nad njiju kot vnet zagovornik
narodne sprave oziroma pomirjenega
zgodovinskega spomina. Kje so nje-go- ve
simpatije, pa nedvoumno pove
njegova sklepna misel, da „nam danes
ni povsem jasno, kje je zmaga in kje je
poraz". Skof Alojzij Ambrozic govori
o notranjih dilemah dobrih katolica-no- v,
ujetih v kletko nacizma in komu-nizm- a.
Zanj so partizani samo slabo,
nic pa noce vedeti o grozodejstvih
narodnih izdajalcev.
Obseznejse citiranje zamisli in raz-novrstn- ih
sodb o narodnoosvobodil-ne- m
boju, o revoluciji, o komunizmu,
1 o narodni spravi in se o cem , kar pise v
Celovskem zvonu oziroma v omenje-ni- h
treh prispevkih, ni potrebno. Ta
vrsta sovraznih obsodb slovenskega
narodnoosvobodilnega boja, partiza-no- v
in vloge KP med vojno je znan.
Tudi misel o narodni spravi in o nekak-sne- m obelisku ni nova. Ne glede na to,
kaksno koncno sodbo o posameznih
dogodkih v revoluciji in po njej bo izre-kl- a
zgodovina, je eno zgodovinsko
neizpodbitno ze zdaj - crta locnica za
moralno vrednotenje ravnanja posa-mezniko- v,
skupin in institucij v casu,
koje bil slovenski narodzapisansmrti,
je, kdoje bil na strani naroda in kdo na
strani izdaje. Tega dejstva ne more
izbrisati noben elanek, nobeno „hu-manisticn- o"
sprenevedanje. Velicine
NOB ne more zmanjsati noben pokol
domobrancev ali kak drug tragicen
dogodek v boju partizanske vojske
proti okupatorjem in domacim izdajal-ce- m,
za narodovo zivljenje, za prezive-tj- e slovenstva in za njegovo socialno
osvoboditev. Kje je morala tistih, ki
zdaj vzviseno delijo moraine lekcije
partizanom, ko je bil cas prcizkusnie.
pa so pustosili po slovenski zemlji v
imenu kriza, v imenu antikomunizma
in vsodelovanju z okupatorjem?
Morda je lahko kdo pod vplivom
antikomunisticne propagande drugace
dozivljal obdobje po partizanski zma-g- i. Tako verjetno tudi totontski skof
Alojzij Ambrozic, ko je kot 15-let- ni fant'bezal pred partizani. Marsikdo je
bezal, ceprav mu ni bilo treba, ker je
pac verjel propagandi o „komunistili
ubijalcih". Toda med umikajoco se
nemsko soldatesko so bili tudi domaci
izdajalci, ki so se resnicno bali naro-dov- e
sodbe, ker njibova vest ni bila
cista.
Nic ne more zabrisali bridke resni-c- e,
da sb si razni Zeboti, Javorniki,
Debeljaki in njim podobni nckoc prek
svczih grobov podajali roke z nacisti, z
esesovci. Poucno in znacilno je na pri-mer
to, da je celo tak antikomunist,
kot je bil Winston Churchill, znal razli-kovat- i,
kdo se je v drugi svctovni vojni
boril za to, da bi ohranil cistost obraza
in cisto vest pred samim seboj in zgo-dovin- o,
in kdoje bil na strani Hitlcrja,
najvecjega zlocinca vseh casov.
Kdor NOB in partizane zmerja s
tolpo in divjaki, zali in pozablja, koliko
Slovencev je sodelovalo v narodno-osvobodilne- m
boju, pozablja, da je
okupator izgnal vcc kot 50.000 Sloven-cev,
da so NOB prcdstavljali ubiti po
zaporih in taboriscih, da je bila NOB
najvecje slovensko kulturno dejanje.
Bojan §TIH: SLOVENSKI NAROD HIC ET NUNC
Mi, zal, tudi nimamo
slovenske televizije, saj je v programu ljubljanske
postaje cedalje vecje stevilo oddaj, ki so tuje duhu
nase narodne in ljudske kulture (sport, zabavne od-daj- e,
popevke itd.), prav tako pa se iz mescca v mesec
veca stevilo oddaj, ki niso govorjene in pripovedovane
v lepi, zdravi in razumljivi slovenscini. Sprico polo-zaja- ,
v katerem smo se znasli, tako v maticni kakor
tudi v zamejski in zdomski Sloveniji, moramo premi-slit- i
vse nase odgovornosti. Predvsem pa se moramo
otresti klasicnega in tradicionalnega oportunizma, s katerim smo doslej iskali le v tujcih izvire nasih ne-sre- c in porazov. Sicer pa je Ivan Cankar ze zdavnaj
napisal Hlapce. Dvojnost slovenske miselne, dusevne
in custvene narave je razvidna za vsakogar, ki zna mi-slit- i.
Ta dvojnost se je zacela oblikovati v davnini,
ko smo pro foro externo sprejeli krscanstvo, da bi pro
foro intcrno se kar naprcj bili pogani! Taksni smo
tudi danes, ko na zunaj sprejemamo samoupravna
gesla, da bi v svoji notranjosti ostali zakrknjeni za-sebnis- ki
porabniki. To protislovje v nas samih pa
je najbolj zoprna posledica miselnosti, v imenu ka-ter- e
se vedno valimo odgovornost za nase napake le
na tujce, ki nas obkrozajo. Tu naj mimogrede opo-zorim- o
na tehten prispevek Ivana Urbancica Ele-men- ti
za razvitje vprasanja naroda na Slovenskem
(Problemi 1981).
V. V moderncm svetu druge polovice tega stoletja
sc cedalje bolj uveljavlja prepricanje, da bodocnosti
in srece cloveka ni iskati v gospodarstvu, tem manj
v industrializaciji. Tako zdaj mislijo ze tudi nekateri
ekonomisti in sociologi. Zato pa se krepi misel in z
njo vred prepricanje, ki postaja iz leta v leto moc-nejs- e,
da je socializem v svojem cloveskem jedru ven-darl- e
— kulturno vprasemje. Kultura seveda ne po-me- ni
le umetnosti, znanosti in prosvete, kot mislijo
to politicno usmerjeni strokovnjaki; kultura je tudi
nacin zivljenja, delo cloveka in vse kar k temu delu
naravno sodi: zascita pokrajine, morala, intimni du-hov- ni
in verski svet cloveka itd. In ce tako oprede-ljujem- o
kulturo, potem ze tudi vemo, kaj je sociali-zem
in kaj ni. Kajpak je jasno, da clovestvo ne more
ziveti brez rudarstva, industrije, prometa. Toda feti-sizira- ti
in mitologizirati, ali povedano po domace, po-velicev- ati
in slaviti gospodarsko in tehnicno civiliza-cij- o
in jima pripisovati carovno moc, pomeni nekaj
hudega, in tudi slabega. Zakaj kraljestvo gospodar-stv- a
in industrializacije je mogoce organizirati le z one-sposobljeni- m
in onesrecenim ncnaravnim clovekom,
ki ga pohabljenega in iztrganega iz narave in kulture
izrocimo smrti — bioloski, plcmcnski, nacionalni. Ur-banizac- ija
in industrializacija sta prav zategadelj, ker
se razvijata brez moralnega nadzorstva in brez mo-ralni- h
korektivov nosilca obcecloveske nesrece, vojn
in ckoloske katastrofe. Clovestvo bo izumrlo zaradi
lakote, ne pa zaradi tega, ker ne bo vec izdelovalo
morilskih strojev in naprav za ubijanje!
V tehnokratsko predimenzionirani povojni indu-strializaciji
na nasih tlch sc skrivajo vzroki vseh na-sih
sedanjih gospodarskih tezav. Mi kajpak moramo
postati moderna razvita in visoko produktivna druz-ba-,
v kateri bo zagotovljena blaginja delovnega clo-veka.
Pa tudi njegova svoboda in kulturno dostojan-stvo- .
Toda ta moderna druzba ne sme nastati na
racun unicevanja pokraiine in alienaciie fdezintegra--
Nasi pesniki so opcvali junastvo in
bolecino tistih, ki so bili na strani
NOB. Nasi najboljsi likovni umetniki
so zapustili narodu najbolj nazorna
pricevanja o zlocinih okupatorja in
njegovih pomoenrkov.
Nekatcra dejstva - in sicer najbistve-nejs- a
- je potemtakem zgodovina ze
zdavnaj jasno dognala in dokazala, in
to brez kakrsnihkoli ideologizacij in
idcoloskih ncstrpnosti. To pa ne
pomeni, da je zgodovinopisje ze v
ecloti opravilo svojo nalogo. Do NOB
oziroma posameznih dogajanj in bliz-nj- e
prcteklosti dolgujc popolnejso
intcrprctacijo.
Vendar pa bi se moral vsakdo, ki
noce locevati med izdajo in uporom,
med suzenjstvom in svobodo - to pa je
bila resnicna dilcma slovenskega
naroda leta 1941 - zavedati, kje je meja
v prcsojanju in vrcdnotcnju NOB in
revolucije oziioma tiste velike vecine
slovenstva, ki jc takiat izbralo boj na
zivljenje in smrt. To je bilo najvisje in
najcistejsc moralno dejanje, za katcro
se lahko in mora odlociti clovek v
usodnih trenutkih svojega naioda.
Nekaj bi morala politicnim emigran-to- m
in izdajalccm - pa tudi posamezni-kom- ,
ki vede ali nevede postavljajo
vpiasanjc naiodne spiavc zunaj usod-nos- ti
casa, v katerem se je na zacetku
druge vojne znasel slovenski naiod --
povedati nedavna spontana icakcija
med Slovenci, v SZDL, med boici in
drugod, na razmisljanja o nekaksni
spiavi, na preillog o obelisku vscm
padlim med vojno. Nad lem bi se
morala zamisliti tudi Mohorjeva dru-zba
v Celovcu, vsi tisti posamezniki in
cije) sodobnega slovenskega cloveka. Sicer pa ob vscm
tem ne pozabimo na tole: sodobno krizo sveta bodo
prcbrodile le tiste dezele, v katcrih bo produktivno
kmecko delo enakopravno in spostovano! Agrarna kri-za
Vzhoda, ki se je zacela leta 1917, pove vse. Kmecko
delo bodi cden izmed temeljev socialne in nacionalne
blaginje. Pot iz starega patriarhalnega domacijstva,
po kateri smo se odpravili ze v zacetku osvobodilnega
boja, je dobra. Zato pa moramo paziti, da ne zaidemo
povsem v tehnokratsko slepo ulico. Zakaj ta bi nas
pripeljala v unicevanje plodnih polj, v razosebljenega
cloveka, v izgubo starih pravic in obicajev in v konec
nacionalne zavesti in samozavesti.
VI. Ko razmisljam o sedanjih tczavah industrij-ske- ,
monetarne in ekoloske narave, je misel prav tarn,
kjer je se bila pred petnajstimi leti, ko so bili za nami
prvi koraki v cas tako imenovane gospodarske,
pravzaprav tehnokratske druzbe. Ze leta 1966 sem v
eseju Barbari (Sodobnost) opozoril na nevarnost, ki
nam kot socialisticni druzbi grozi iz vrst lumpenpro-letariata- ,
birokracije in porabnikov. Nihce se takrat
ni zmenil za opozorilo osamljenega literata, zakaj go-spodarst-vo
je fevd komunalnih in tozdovskih mogoc-njako- v,
ki ne dovolijo nikakrsnega vmesavanja v svo-je
posle. Razen takrat, ko vse zavozijo in potem zacno
na racun ljudstva s srhljivo igrico, ki se imenuje
stabilizacija. Prihodnost nasega naroda in njegove
socialisticne druzbe pa je se kako usodno zdruzena z
vprasanjem zmage ali poraza ljudskih — delavskih,
kmeckih in izobrazenskih sil v boju z lumpenproleta-riatom- ,
birokracijo in porabniki (konsumenti). Te tri
socialne skupine so ze mocno razkrojile moralno sub-stanc- o naroda in njegovo jezikovno in duhovno kul-turo.
In vendarle ima dusevna in telesna moc nasega
naroda trdna oporisca. Ta oporisca so Matere, Kmet-je- ,
Umetniki, Znanstveniki, Delavci. Zato bomo morali
politicni, socialni in kulturni sistem samoodlocanja
organizirati in v demokraticnem poglcdu tako zasno-vat- i,
da bo v njem postal odlocilen glas mater, kme-to- v,
znanstvenikov, umetnikov in delavcev. Kajti mi
moramo obvarovati nase matere pred zdravju skod-Ijivi- mi delovnimi obremenitvami, kmete pred aronda-cijam- i,
zlozbami, razlastitvami in davki, umetnike
pred revscino in cenzuro, znanstvenike pred pragma-ticn- o
in utilitarno pokorscino tehnokraciji in birokra-cij- i
in delavce pred tujim prisvajanjem plodov nji-hove- ga dela. Ce bomo to storili, in to smo sposobni
storiti, bo nas slovenski (evropski) socializem zdrav
in mocan. In kot taksen bo v sozitju z vsemi velikimi
izrocili, ki jih nasa politicna, sociaina in kulturna
zgodovina premore in nam jih tudi izroca v uporabo
in samozascito pred nacionalnim razpadom v tehnicni
civilizaciji in v novodobnem ilirizmu. Osvobodilni boj
je dokaz, kako smo znali vse prvine nase duhovno-st- i
od krscanstva do materialisticnega racionalizma
vkljuciti v vseljudsko gibanje za svobodo, napredek
in socializem. Slovenski narod hie et nunc je plebi-scitarn- o
vprasanje. S tem vprasanjem moramo lociti
ljuljko od psenice. Nekoc je Ivan Cankar zapisal tri
besede, ki se jih zdaj sramujemo in jih skrivamo:
Mati, Domovina in Bog. Spomnimo se nanje cesto-kra- t,
zakaj v njih prebiramo tudi tele misli: Kultura,
Slovenstvo, Socializem . . .
(DaJje prihodnjic)
vse tiste sile, ki zelijo ncnehno nace-nja- li
ze uizciscena vprasanja o tem,
kdo so bili borci za svobodo in kdo lju-dj- e,
ki si narodnega izdajsiva nikdar ne
bodo mogli sprati s scbe. Dobio sc ve,
kaj jc bila leta 1945 zmaga slovenskega
naroda.
Omcnjeni piispevki v Celovskem
zvonu ali pa njim podobni clanki ne
piispevajo h graditvi skupnega sloven-skega
kultuinega piostoia in k ohra-njanj- u
slovenske naiodne identitetc,
ne glede na to, da deli slovenskega
naioda zivijo v dravah z razlicnimi
uicditvami. Kot da Se Celovski zvon
spiencveda glede pieteklosti zalo, da
bi lazje spckuliral o naiodovi usodi
danes m v prihodnosti. Zato Celovski
zvon ni dobiodoslo bozicno in novo-letn- o
darilo Slovencem.
Delo
Ljubezen — toje edino, kar
more zanimati in izpolniti ve-cno- sr.
victor Hugo,
francoski pisatelj
Kadar ti grc za nohtc, takrat
tc Se pes nc povoha.
JOZE KRANJC
Srednji vek - mmicn? Ka- kor saJt drug. otonZupan&C
Ogenj in voda dobm stuiita,
slabo gospodarita.
SLOVENSKI PREGOVOR
Zalost je kajknt iada latw-v- a.
veselje pa k redkokdaj.
BRAN1SLAV NUSlC
Smehljajjc najkrajia razdaija
med ljudmi.
VICTOR BORGE